Pohod v neznano, 3. 11. 2018

Ribniški planinci na petem srečanju pri Sv. Ani

V soboto, 20. oktobra, je Planinsko društvo Ribnica pri Planinski koči pri Sv. Ani na Mali gori pripravilo že peto srečanje članov društva, in sicer z namenom, da se člani PD Ribnica družimo tudi na skupnih srečanjih pri naši koči, se imamo lepo, poklepetamo o preteklih dosežkih ter gremo smelo novim ciljem in vrhovom naproti. Srečanja se je v res krasnem, sončnem jesenskem dnevu udeležilo skupno štirindvajset članov. Člani so se zbrali ob vznožju Sv. Ane, se skupaj podali k Sv. Ani in do naše planinske koče tik pod vrhom. V uvodu srečanja je predsednik pozdravil vse zbrane, izpostavil dosežke društva letošnjem letu, pohvalil in zahvalil se je markacistom za skrb ter lepo urejeno in označeno planinsko pot, še posebej pa se je zahvalil vsem vodnikom v PD Ribnica za pripravo, organizacijo in vodenje pohodov. Vsi pohodi so bili vodeni na visokem nivoju. Zahvalil se je tudi vsem ki so po svojih močeh pomagali na druge načine, ter seveda vsem dežurnim za opravljeno dežurstvo v naši koči in vsem, ki so se udeležili delovnih akciji pri sanaciji posledic lanskega vetroloma. Vodniški odsek PD Ribnica je že pripravil program izletov in pohodov v prihajajočem letu 2019, tako da je predsednik zbrane člane že povabil k udeležbi na zanimivih pohodih, seveda ni še razkril vseh načrtov, saj je v tistem času šlo še za delovno gradivo, z veseljem pa je bil razkrit dvodnevni pohod na Triglav. Na koncu je društvo udeležence pogostilo s kranjsko klobaso in čajem ter s kavico in sladkimi dobrotami. Vsak udeleženec je na srečanju prejel praktično darilo – lep dežnik z znakom PD Ribnica, da bi z njim 'držali gor vreme', kot so dejali v starih časih. Malo za šalo, malo za res. Zagotovo pa je, da smeha, iskrivega obujanja spominov, smelih načrtov in prijetnega klepeta tisto soboto ni zmanjkalo. Saj vemo: lepo je iti v hribe, a še lepše je iti v hribe s prijatelji.

Zdenka Mihelič

Veselo srečanje članov PD Ribnica pri koči pod Sv. Ano
Foto: Nejc Hočevar

Ribniški planinci na vrhovih pod Storžičem

Ribniški planinci se podajamo na različne vrhove in planinske poti. V soboto, 29. septembra, se je tako skupina osmih planincev z vodnikoma PZS Romanom Petelinom in Stanetom Babičem podala na manj znane vrhove ob veliko bolj znanem Storžiču. Precej strma pot jih je iz naselja Mače vodila do Hudičevega boršta (1328 m) in tamkašnjega prijaznega planinskega zavetišča, nato na Srednji vrh (1853 m) in Mali Grintovec (1813 m), od tam pa so sestopili do Planinskega doma na Kališču (1534 m) in nazaj na izhodišče v Mače. Vreme jim je lepo služilo, bilo je toplo za ta letni čas, sončno pa toliko, da so se jim odprli lepi razgledi na Storžič, Cjanovco in sosednje vrhove in doline. Vodja pohoda Petelin je še dejal: »Ob poldne, ko smo bili na Srednjem vrhu, se je iz doline začela valiti megla, tako da je popoldne postalo oblačno in hladneje. A vzdušja v skupini tega ni zmotilo, imeli smo se lepo, vzdušje je bilo dobro.« Udeleženci so bili zadovoljni s turo in z lepimi razgledi na kranjsko dolino z vrhovi. Lačne trebuščke pa so nasitili v gostilni Dežman.
Zdenka Mihelič

Zadovoljni udeleženci pohoda na Srednji vrh in Mali Grintovec
Foto: Roman Petelin

Program PD Ribnica v letu 2018

 Prenos zgibanke... klikni za prenos.

Ribniški in kočevski planinci že na 12. skupnem pohodu

Planinski društvi Ribnica in Kočevje kot društvu sosednjih občin sodelujeta dobro in že mnogo let na raznih področjih delovanja, sem štejemo tudi skupne pohode. Letošnji skupni pohod, ki je potekal 16. septembra v organizaciji PD Kočevje, je bil dvanajsti, odpravili pa smo se v Zahodne Julijske Alpe. Skupno se nas je iz obeh društev udeležilo petindvajset udeležencev z vodniki PZS, ki smo se v dveh skupinah povzpeli na 2420 metrov visoki Špik Hude police. Vodja pohoda, vodnik Simon Figar je s pomočniki vodniki Tomažem Špeharjem, Milanom Mlakarjem, Stanetom Babičem, Romanom Petelinom in Zdenko Mihelič popeljal skupino A po zelo zahtevni poti oz. ferati, imenovani Pot Leva. Skupino B je vodil vodnik Jože Poje, pomočnik pa je bil Marjan Intihar. Naša prevoza sta nas pripeljala na planino Pecol (1.510 m), od tam pa smo se skupaj najprej povzpeli do koče Rifugio di Brazza (1.660 m). Od koče smo v dveh skupinah nadaljevali našemu vrhu naproti. Skupina A se je prek prostranih travnikov planine Pecol pod ostenjem Montaža napotila proti sedlu Forca dei Disteis (2.201 m), kjer se je širni razgled še bolj odprl in kjer nas je pozdravila kozorogova družinica. Nadeli smo si tehnično opremo za ferate in se s sedla prek melišča povzpeli po običajni poti na Montaž. Nekoliko pred začetkom Pipanove lestve smo se usmerili desno na Pot Leva. Ferata poteka po z jeklenico zavarovanih prepadnih policah, po katerih smo prečili pobočja Špika nad Plazom v smeri na vzhod. Police so prekinjene z nekaj strmimi skoki, prav tako strmo, skoraj čisto navpično smo se spustili nato tudi v Škrbino nad Cijanerico (2.242 m), od tam pa je sledil še izpostavljen, zavarovan vzpon po zahodnem ostenju Špika Hude police in vertikalni, približno desetmetrski visoki žični lestvi dalje proti vršnemu delu gore, kjer smo prečili manj zahtevna travnata pobočja. Od tu smo v nekaj minutah po lahki poti dosegli vrh Špika Hude police. Naužili smo se razgledov, sonca, dobre malice, nato pa do koče Rifugio di Brazza in do našega parkirišča na Pecolu sestopili po lahki poti. Skupina B se je na Špik Hude police od koče povzpela in z njega sestopila po lahki poti s številnimi serpentinami. Čudovit dan je bil za nami, izbira pohoda je bila odlična. Veseli smo bili zadovoljnih udeležencev, ki so bili navdušeni nad prostranostjo, razgledi in srečanji z rogatimi spremljevalci, s kozoroginjami in mladimi kozorogi. Naslednje leto organiziramo skupni pohod Ribničani in ideje smo o tem in ostalih pohodih v letu 2019 že oblikovali.

Zdenka Mihelič

Ribniški in kočevski planinci iz zahtevnejše skupine zadovoljni na Špiku Hude police. Foto: Zdenka Mihelič 

Ribniški planinci pri dveh gorskih oknih

Ribniški planinci smo se v zadnjem obdobju povzpeli na dva čudovita vrhova in si v dnevnik Slovenske planinske poti odtisnili dva žiga v redni in en žig v razširjeni del. V rednem, obveznem delu naše več kot šeststo kilometrov dolge vezne poti (odprte avgusta leta 1953), prve v Evropi in kot take prve na svetu, smo si v juliju pritisnili žig na vrhu 2.547 metrov visokega Prisojnika in v Erjavčevi koči na Vrišču, v razširjenem delu naše najstarejše transverzale pa smo dobili nov žig v avgustu na Visokem Kaninu.

Turo na Prisojnik ali Prisank smo v soboto, 28. julija 2018, izvedli v dveh skupinah. Tudi vreme je bilo na naši strani, bil je čudovit sončen dan, z rahlimi oblaki kot senco nad nami. Prva, osemčlanska skupina se je pod vodstvom vodnice PZS Zdenke Mihelič in pomočnikov vodnikov Simona Figarja in Romana Petelina podala po Kopiščarjevi poti, imenovani tudi Jeseniška pot, ki poteka skozi Prednje Prisojnikovo okno. Pot so jeseniški kovinarji pod vodstvom Trentarja Antona Kravanje – Kopiščarja zgradili leta 1948 in spada med najdrznejše v naših gorah. Če ne bi bilo jeklenic in klinov, kjer smo se dosledno samovarovali, bi bil na določenih mestih mogoč prehod le s težavnim plezanjem do IV. težavnostne stopnje. Pot zahteva precej spretnosti v skalah, prav tako v ozkem preduhu, hkrati pa nudi lepe razglede, med njimi tudi na podobo Ajdovske deklice v steni Prisanka. Druga, tričlanska skupina pod vodstvom vodnika Staneta Babiča je ubrala Grebensko pot, ki poteka mimo Prednjega Prisojnikovega okna, a skozenj ne gre. Na vrhu smo se vsi srečali, si veselo čestitali, pomalicali in skupaj sestopili na Vršič po Južni oziroma Slovenski poti, kjer smo bili prav tako pazljivi, saj vemo, da smo na vrhu šele na polovici poti. Zadovoljni po prehojeni poti smo se okrepčali v Erjavčevi koči.

18. avgusta 2018 nas je pot vodila na Bovško. Z gondolo smo se iz Bovca odpeljali na Kanin, na D postajo na višini 2.202 metra, in se podali na dve uri in pol oddaljeni Visoki Kanin (2.587 m). Pot je na določenih mestih lepo zavarovana z jeklenico in klini, vsi pa smo jo v štirinajstčlanski skupini pod vodstvom Zdenke Mihelič in pomočnikov vodnikov Simona Figarja in Staneta Babiča ter pomočnika pripravnika za vodnika Tomaža Pahuljeta lepo, složno in ubrano premagali. Prav tako varno kot vzpon je potekal tudi sestop, a tokrat le do razpotja s potjo na Prestreljeniško okno. Pred razpotjem smo si nadeli še plezalne pasove in samovarovalne sestave, medtem ko smo čelado na glavah že imeli. Sledil je vzpon do Prestreljeniškega okna, in sicer po drobirju in nadalje ob jeklenicah. Bili smo izjemno veseli, da smo doživeli in videli okno od blizu. Čeprav smo se zaradi bližajoče se nevihte in grmenja od tam podali nazaj do gondolske žičnice in nismo prehodili še nove, lani zgrajene ferate in poti na Prestreljenik, pa nismo bili žalostni. Nasprotno, navdušeni smo bili nad čudovitim pohodom, kjer smo varno sestopili, na koncu pa se ustavili še na slastnem obedu v Bovcu. 

Zdenka Mihelič

Zadovoljni na vrhu čudovitega Prisojnika s Triglavom v ozadju. Foto: arhiv Zdenke Mihelič

Navdušeni smo bili nad Prestreljenikovim oknom. Foto: Zdenka Mihelič

Ribniški planinci na tritisočaku

   Planinci PD Ribnica smo se v soboto in nedeljo, 26. in 27. avgusta, odpravili v Avstrijo, kjer smo se pod vodstvom vodnice PZS Zdenka Mihelič in pomočnika vodnika PZS Simona Figarja varno povzpeli na 3282 visoki Petzeck in prav tako varno sestopili nazaj v dolino do naših jeklenih konjičkov. Skupno nas je bilo na pohodu sedemnajst zagnanih planincev in planink iz ribniškega in kočevskega konca, ki sta nas Tomaž Pahulje in Andrej Hočevar v dveh kombijih popeljala po avstrijskih cestah do izhodišča in nazaj domov.

   Bila sta to res čudovita dneva v luštni družbi, na planinskih poteh so nas spremljali voda, slapovi, mehke trave in trdni oprijem na sivo-črno-svetlečih skalah, smaragdno zelena jezera, odlično vreme v času našega pohoda, koča Wangenitzseehütte, širni razgledi ...
Izjemno razgledni Petzeck je najvišji vrh v skupini Schober, kjer se s svojimi 3283 višinskimi metri ponosno dviguje nad dolinami pod njim in v pozdrav okoliškim vrhovom, tudi Velikemu Kleku oz. Grossglocknerju, najvišjemu avstrijskemu vrhu. Tudi nam so se odprli vsi širni razgledi, ki so segali v dalj in še dlje, videli so se vsi najvišji grebeni gora vse tja proti Dolomitom. Skupina Schober, ki leži južno od skupine Velikega Kleka v Visokih Turah, med našimi gorniki ni toliko znana. A prav zaradi ohranjene prvobitne pristnosti nedotaknjene narave je še posebej vredna obiska. Tam si z avtomobilom in žičnicami ne moremo pomagati, velike višinske razlike moramo premagati kar peš. Vendar je ta nedotaknjeni kotiček Alp zelo zanimiv in privlačen, številni vrhovi so drzno ošiljeni, pokrajino zaljšajo slikovita jezerca, številni slapovi, pa tudi ledenikov ne manjka, čeprav jih prav hitro pobira – tudi tega pod Petzckom, nanj smo v prečenju prečili le na kratki položni razdalji. Dobro oskrbovanih koč je precej, po večini ležijo v zatrepih dolin. Mi smo spali v zares lepi koči z odlično hrano in prijaznim osebjem, v koči Wangenitzsee Hütte na višini 2508 metrov malo nad jezerom Wangenitzsee. Petzeck zaradi svojih značilnosti in lepot spada tudi med šestdeset vrhov prijateljstva, ki so razpostrti po Italiji, Sloveniji in Avstriji.
In kot je ena izmed udeleženk zapisala, »je bil to pohod, ki si ga lahko samo želiš. Ves čas sem imela občutek, kot da sanjam. Okoli mene je bilo namreč toliko lepote, kot jo lahko le redko kje srečaš. Iskrena hvala obema vodnikoma, tako Zdenki kakor tudi Simonu. Hvala obema šoferjema Tomažu in Andreju, ki sta nas še po naporni hoji varno pripeljala v domače okolje. In nenazadnje hvala vsem udeležencem pohoda, ki so s svojo dobro voljo in pozitivno energijo naredili pohod, ki mi bo večno ostala v spominu, kajti to je bil le moj prvi tritisočak. In kot pravijo: prvega nikoli ne pozabiš.«

Zdenka Mihelič

Na 3283 metrov visokem Petzcku nas je spremljalo čudovito sončno vreme, širni razgledi, sreča v srcih in veselje na obrazih.
Foto arhiv: Zdenka Mihelič